Sestra Lucija o rožnem vencu

Sestra Lucija je v svoji zadnji knjižici Moj pogled na Sporočilo po preteku časa in dogajanj med drugim zapisala o rožnem vencu tole:
»Vprašujem se: zakaj je [Marija] izbrala molitev rožnega venca in ne kakšne druge (…) Morda zato, ker je vsem najbolj dostopna, majhnim in velikim, modrim in nevednim, da z dobro voljo vsak dan darujejo Bogu ponižno molitev našega rožnega venca? Prav od začetka nas vodi k pomembnim Božjim skrivnostim odrešenjskega dela, ki ga je izvršil Jezus Kristus, naš Odrešenik.
To molitev začenjamo s klicem k Presveti Trojici: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Nato se potopimo v prvo razodetje Boga v tej skrivnosti: 'Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin' (Lk 1,35).
Nadaljujemo molitev in zremo Marijo, spremenjeno v živi tempelj Presvete Trojice: Sveti Duh, ki je prišel nadnjo, Oče, ki je nad njo razgrnil svoje delo, in Sin, ki je bil po Najvišjem spočet v njenem deviškem telesu. Ta skrivnost Presvete Trojice je temelj, začetek in konec vsake naše molitve, vse naše biti in vsega našega življenja. Od Boga prihajamo, k Bogu se vračamo in v Bogu živimo (…)
Vsi potrebujemo Marijino posredovanje pri Bogu. Sveti oče Janez Pavel II. je dejal: 'Rožni venec je moja najljubša molitev.' Da, to je najlepša molitev, ki so nas jo naučila nebesa. Vodi k večjemu spoznavanju Boga in njegovega odrešenjskega dela v Kristusu.«

Molitev rožnega venca je obrodila bogate sadove

Molitev rožnega venca je obrodila bogate sadove

Neka mati in sin sta prosila Frančiška, naj bi pri Devici Mariji izprosil zdravje za očeta in milost za sina, da mu ne bi bilo treba iti k vojakom. Frančišek ju je povabil, da so skupaj kleče molili rožni venec. Pridružili so se jim še drugi ljudje. Po poti do Irijske globeli so skupaj molili drugi del rožnega venca, v Irijski globeli pa še tretjega. Kmalu sta se vrnila v Irijsko globel mati in sin skupaj z zdravim očetom.
Lucija pripoveduje, da je k Jacinti prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok. Dobil je poziv, da mora na vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri majhne otroke. Prosil je za ozdravljenje žene ali za preklic poziva. Jacinta ga je povabila, naj z njo moli rožni venec. Potem mu je rekla:
“Ne jokajte! Marija je tako dobra! Zanesljivo vam bo dala milost, za katero prosite.”
Ni pozabila na moža. Na koncu rožnega venca je zanj vselej zmolila zdravamarijo. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in tremi otročiči, da se zahvali Mariji za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je dobil pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno ozdravila.
Frančišek in Jacinta sta imela velikokrat v rokah rožni venec zlasti v svoji zadnji bolezni. Njuna mati je povedala, da sta zmolila tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan.

Poživimo molitev rožnega venca

5. Poživimo molitev rožnega venca

»Sem Gospa rožnega venca«

Molitev rožnega venca je pri prvosobotni pobožnosti zelo poudarjena. Ne molimo samo enega dela rožnega venca, ampak o eni ali več skrivnostih tudi petnajst minut premišljujemo. Tako rožnemu vencu posvetimo dobre pol ure.
Molitev rožnega venca so v zadnjih stoletjih zelo priporočali papeži, a tudi Marija v več od Cerkve priznanih prikazovanjih, zlasti v Lurdu in Fatimi. Ta dragocena molitev je pri fatimskih prikazovanjih zelo v ospredju. Marija je med njimi vedno imela v rokah rožni venec. Zmeraj je pastirčkom naročala, naj rožni venec molijo vsak dan. Tega so se držali, čeprav domači družini nista imeli navade, da bi ga redno skupaj molili. Pastirčki so ga molili tudi pred začetkom prikazovanj.
Ko sta Lucija in Jacinta po prvem Marijinem prikazanju Frančišku povedali, da bo prišel v nebesa, a da bo prej po Marijini želji moral zmoliti še veliko rožnih vencev, je zelo zadovoljen vzkliknil: “O moja draga Gospa! Zmolil bom rožnih vencev, kolikor boš hotela!” Pogosto se je oddaljil od Lucije in Jacinte ter sam zase premišljeval ali molil rožni venec. Če mu je Lucija prigovarjala, naj se pride igrat, saj bo pozneje molil skupaj z njima, je odgovoril:
“Tudi pozneje bom molil. Ali se ne spomniš, da je rekla naša Gospa, da moram zmoliti veliko rožnih vencev?”
Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija razodela, da je “Gospa rožnega venca”. Pastirčkom je naročila:
»Še naprej vsak dan molite rožni venec!« 
Tako je rožni venec postal njihova vseživljenjska molitev.

Izročitev v Sloveniji

Izročitev v Sloveniji

Pri nas je škof Rožman ljubljansko škofijo v stolnici posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943. Pridružili so se mu duhovniki in verniki po župnijah ljubljanske škofije. Verniki so se na posvetitev pripravljali z množičnim obhajanjem petih prvih sobot od januarja do maja 1943. Neposredna priprava pa je bila na spravni in spokorni dan, 29. maja 1943.
Ob koncu leta 1942 je škof v Ljubljanskem škofijskem listu povabil vernike:
“Tudi mi se moramo posvetiti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor mu je sveti oče posvetil vse človeštvo. To posvetitev lahko opravi vsak zase, društva in samostani. Poleg teh posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, duhovniki in verniki, po temeljiti pripravi. Načrt je odobril sveti oče v avdienci 19. novembra letos. Pripravili se bomo s tem, da pobožno opravimo pobožnost petih prvih sobot.”

Jugoslovanski škofje, med katerimi so bili tudi slovenski, so posvetitev obhajali v Rimu, med drugim vatikanskim koncilom, v soboto, 30. novembra 1963, v najstarejši rimski baziliki Marije Snežne ali Marije Velike. Posvetitvi je sledilo boljšanje odnosov med Cerkvijo in državo, ki je končno privedlo do obnove diplomatskih stikov. V Sloveniji je prišlo do izrednega povečanja duhovniških poklicev.
Slovenski narod se je posvetil Materi Božji v prvem letu svoje samostojnosti, 15. avgusta 1992, na praznik Marijinega vnebovzetja. Na ta dan svojo posvetitev (izročitev) vsako leto obnavljamo. Sicer pa izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu obnavljamo po vseh naših cerkvah vsako prvo soboto v mesecu.
Obnavljanje izročitve naj bi nas vodilo do poglobljenega krščanskega življenja. Le tako češčenje Marijinega brezmadežnega Srca ne bo samo neka “pobožnost”, ampak bo po Marijinem zgledu in s pomočjo njene priprošnje pospešila duhovno rast iz Božje besede in zakramentov, zlasti iz svete evharistije. Blagodejno bo vplivala na novo evangelizacijo in pomagala pri uresničitvi Slovenskega pastoralnega načrta.
Če bomo častili Marijino brezmadežno Srce, se mu izročali, obhajali prve sobote in se trudili živeti po Božji volji, bo tudi za nas veljalo, kar je Marija obljubila trpeči desetletni Luciji pri drugem prikazanju, 13. junija 1917:

»Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« 

Marija se bo zavzela tudi za nas in bo naše srce oblikovala po svojem srcu. Tako bomo, kakor ona, Božje besede ohranili in premišljevali v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51).

Dragi gospodje dekani in župniki ter voditelji romarskih središč!

V Sporočilih, št. 11/2012, je bilo med sklepi 68. redne seje SŠK objavljeno, da škofje podpirajo pobudo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da bi se verniki pet prvih sobot pred praznikom Marijinega vnebovzetja 2013 po župnijah in romarskih središčih pripravljali na obnovitev izročitve slovenskega naroda Mariji. Drugo leto bomo praznovali 70-letnico izročitve škofij Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je naročil papež Pij XII. Sadovi so odvisni predvsem od priprave.
V Sporočilih, št. 12/2012, imamo spodbudo predsednika SŠK dr. Antona Stresa: »Slovenski škofje podpiramo pobudo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za temeljito pripravo na obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013. Duhovnikom, voditeljem Marijinih romarskih središč in vernikom priporočamo daljno pripravo na 15. avgust z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko (…) Duhovna priprava se povezuje z letom vere in s 70. obletnico posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Duhovniki se na dekanijskih konferencah dogovorite o načinu obhajanja prvih sobot in o medsebojni pomoči, zlasti glede spovedovanja. Dekani naj dajo na dnevni red decembrske konference tudi točko o zadostilni pobožnosti na prve sobote.«
Pet prvih sobot naj bi obhajali na fatimski način, kakor ga je Devica Marija naročila fatimski vidkinji sestri Luciji. Poudarjen je spravni in zadoščevalni značaj pri celotnem obhajanju: spoved, obhajilo, molitev rožnega venca in 15 minut premišljevanja o eni ali več skrivnostih rožnega venca. Možen način:
1. duhovnik ali primeren laik (če duhovnik spoveduje) pove na začetku, da bomo celotno opravilo izvršili v duhu sprave in zadoščevanja za grehe;
2. na razpolago mora biti vsaj en spovednik;
3. pri molitvi rožnega venca je pred vsako desetko 3 minute premišljevanja (ali 15 minut na začetku ali na koncu rožnega venca), pri čemer voditelj lahko vernikom pomaga z branjem, ki je v knjižici, ali s prostimi mislimi;
4. mašna daritev (z zadostilnim obhajilom, pri kateri je lahko kratek nagovor (misli so v knjižici).

Če začnemo z marcem, je pet prvih sobot v letu 2013 od 2. marca do 6. julija. Pozneje gre veliko vernikov na dopuste ali počitnice. Če je pastoralno bolj ugodno, da se ciklus petih prvih sobot začne že prej (npr. januarja ali februarja), bo vsak župnik ali voditelj romarskega središča presodil, kaj je bolj primerno.
Na dekanijskih konferencah naj bi se dogovorili o medsebojni pomoči, npr. glede spovedovanja, pa tudi o tem, če je potrebno, da več župnij skupaj obhaja pet prvih sobot, npr. v dekanijskem ali romarskem središču.
Predvidoma boste jutri dobili knjižico Pet prvih sobot, ki jo boste lahko uporabljali pri nagovorih vernikom in za osebno informacijo. V njej je razložen smisel in duhovni sadovi prvosobotne pobožnosti. Priporočite jo tudi svojim vernikom. Bog povrni za trud! Več izvodov lahko dobite pri založbi Salve na Rakovniku. Pozneje bo na razpolago tudi posebna zgibanka (tudi na: www.sticna.com). Zdaj se je zakasnila najprej pri SPS, nato pri SLK, čeprav jo je Nadškofijski ordinariat Ljubljana že pred nekaj meseci odobril.

Stična, 3. decembra 2012 p. Anton Nadrah
predsednik Združenja

Različne oblike izročitve

Različne oblike izročitve

Najvišja oblika izročitve (posvetitve) Marijinemu brezmadežnemu Srcu je izročitev (posvetitev) vesoljne Cerkve in sveta. Izvršil jo je papež Pij XII. 31. oktobra 1942. Poleg posameznikov so za to posvetitev leta 1938 prosili portugalski škofje. Papež jo je na slovesnejši način, ob navzočnosti rimskih kardinalov, obnovil v cerkvi svetega Petra 8. decembra 1942. Od tedaj naprej sta Cerkev in svet zaupana in izročena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor sta bila leta 1899 posvečena presvetemu Jezusovemu Srcu. To posvetitev je takrat izvršil papež Leon XIII.
Papež Janez Pavel II. je 25. marca 1984, v povezanosti z vsemi škofi sveta, na Trgu sv. Petra po slovesni sveti maši posvetil Cerkev in ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dodal je besede, ki so se nanašale na ruske narode: “Posebno razsvetli ljudstvo, čigar posvetitev in izročitev od nas pričakuješ.” Tako je, po Marijinih in Jezusovih besedah sicer »pozno«, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli:

»Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (...)«

Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje komunizma, ki je privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih vladavin ter do padca berlinskega zidu.
V jubilejnem letu 2000 je papež Janez Pavel II. to posvetitev ponovil. Papež Benedikt XVI. je v letu duhovništva 2010 v Fatimi posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse duhovnike.
Poleg posvetitve človeštva in Cerkve ugajajo Bogu tudi posvetitve narodov, škofij, župnij, stanov in družin ter posameznikov. Dne 13. maja 1931 so portugalski škofje kot prvi na svetu posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svojo državo.
Za posvetitev in obnavljanje posvetitve so se na Portugalskem odločale tudi škofije in župnije. Portugalski škofje so s posvetitvijo svoje domovine to rešili druge svetovne vojne in komunizma.
Aprila 1943 je papež prosil vse škofe po svetu, naj posebno častijo Marijino brezmadežno Srce in mu posvetijo svoje škofije. Številni škofje so se vabilu odzvali in posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svoje škofije ali (in) svoj narod.

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca nas vodi v nebesa

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca nas vodi v nebesa

Papež Benedikt XVI. je kot romar v Fatimi 2010 dejal: »V Fatimi nas Devica Marija vse vabi, da gledamo na zemljo kot na kraj svojega romanja proti dokončni domovini, ki so nebesa. V resnici smo mi vsi romarji in potrebujemo Mater, da nas vodi.«
Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu življenju, k življenju iz vere, upanja in ljubezni. Marija je to trem fatimskim otrokom razodela 13. julija 1917 po videnju pekla v drugem delu fatimske skrivnosti. Lucija pripoveduje:
»Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je z dobroto in žalostjo rekla:
'Videli ste pekel, kamor pridejo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.'«
Marijino brezmadežno Srce bije za nas in nas hoče rešiti za srečno večnost. Sveta nebesa se sklanjajo h grešni zemlji. V času hitrega prodiranja verske brezbrižnosti in nevere Devica Marija kliče vsemu svetu: »Ljudje, zganite se! Ni vseeno, kako živite! Ne bodite zakopani samo v zemljo! Bog je usmiljen in pričakuje, da se spreobrnete in zaživite novo življenje!«
Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike. Ali jih hočemo vsaj nekoliko posnemati?

Izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Vsako prvo soboto se s posebno molitvijo izročimo (posvetimo) Marijinemu brezmadežnemu Srcu, posebej z besedami: »Danes se izročimo tvojemu brezmadežnemu Srcu.« Prvosobotna pobožnost nas hoče temeljito pripraviti na izročitev (posvetitev) Mariji na praznik Vnebovzete 15. avgusta, ko bomo izrekli besede: »Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo. Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku.«

Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Z grehi se je človeštvo oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Marija kot Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena, zato nas s prikazovanji v Fatimi opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Hoče nam pomagati k pravemu spoznanju in ljubezni. Zato nam je razodela svoje brezmadežno Srce, da bi nas rešila in nas privedla v globine Jezusovega Srca.
Po drugem prikazanju, 13. junija 1917, so pastirčki na dlani Marijine desne roke zagledali srce, obdano s trni. Luciji se je zdelo, da so bili vanj zabodeni. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Ob tem so duhovno rastli, kajti ljubezen je tista sila, ki edina more človeka spremeniti in posvetiti. Srce, ki so ga videli, jim je bilo znamenje ljubezni in simbol vsega Marijinega notranjega bogastva, ob katerem so tudi oni duhovno obogateli.
Prvosobotna pobožnost je usmerjena predvsem v zadoščevanje za sramotenje Marijinega brezmadežnega Srca. Naš najboljši poznavalec fatimskih dogodkov duhovnik Ludovik Ceglar, ki je o njih napisal kar tri knjige, je v knjigi Prošnje fatimske Gospe zapisal: »Za Slovence, ki smo v preklinjanju Božje Matere med najbolj grešnimi, naj bi Marijine besede bile še posebej spodbuda, da bi ji zadoščevali in skušali preklinjanje zmanjšati. Vsak, ki preklinja, kliče Božjo kazen na ves narod, zato ga ima vsakdo pravico in dolžnost posvariti in poučiti.«
Beseda zadoščevanje v fatimskih sporočilih nam ni kar takoj razumljiva. Večkrat bi jo lahko zamenjali z besedo sprava. Niti Marija niti Jezus zase ne potrebujeta našega zadoščevanja, čeprav oba naši grehi prizadenejo, na kar kaže tudi trnje okrog srca v Marijini roki. Zadoščevanje in spravo potrebujemo mi ljudje, kadar se porušijo ali zrahljajo naši odnosi do Jezusa in Marije, da bi se ponovno vzpostavili ali okrepili. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim« (KKC 1459). Naša zveza z Jezusom in Marijo ter seveda z bližnjim se mora normalizirati in ponovno zaživeti v ljubezni.
Jezus je sicer na križu že zadostil za vse naše grehe in nas je spravil z Očetom, vendar moramo pri spreobrnjenju in spravi sodelovati tudi mi, da si pridobimo polnost duhovnega zdravja in se upodobimo po Kristusu. Z zadoščevanjem in spravo z Božjo pomočjo popravimo raznovrstni nered, ki ga je povzročil greh. Hkrati pokažemo svoje sodelovanje in se pripravimo na sprejem Božjih darov. V nas samih se z delovanjem Svetega Duha in našim sodelovanjem nekaj premika; oblikujemo se po Jezusovem in Marijinem Srcu. »Tisti, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo zveličal brez tebe,« je dejal že sv. Avguštin.